80-letniki z možgani 50-letnikov: v čem je skrivnost superstarostnikov?

Carol Siegler iz predmestja Chicaga je ena od superstarostnikov (angl. superagers). Pri 82 letih je osvojila ameriško prvenstvo v reševanju križank v svoji starostni skupini, na katero se je, kot pravi, prijavila "za hec".

"Dvakrat sem se prijavila na avdicijo za kviz Jeopardy! in se odrezala dovolj dobro, da so me povabili na snemanje v živo. Potem pa je prišel covid," je Siegler povedala za CNN leta 2022, ko je imela 85 let.

Danes je Siegler, ki se hitro bliža devetdesetemu rojstnemu dnevu, še vedno v odlični formi, pravi Tamar Gefen, izredna profesorica psihiatrije in vedenjskih znanosti na inštitutu Mesulam za kognitivno nevrologijo in Alzheimerjevo bolezen na univerzi Northwestern v Chicagu.

Gefen, ki izvaja raziskave na področju staranja, trenutno proučuje 113 superstarostnikov. V zadnjih 25 letih je 80 takšnih starostnikov programu podarilo možgansko tkivo, kar je vodilo do številnih zanimivih odkritij. Je tudi soavtorica nove analize raziskav, objavljene v reviji Alzheimer’s & Dementia, znanstveni publikaciji Alzheimerjeve zveze. Za CNN je spregovorila o desetletjih raziskav.

Zelo družabni in ne nujno bolj zdravi od vrstnikov

Kako opredelite superstarostnika in kaj ste skozi leta odkrili o njihovem vedenju?

Da se nekdo pri nas uvrsti v kategorijo superstarostnik, mora biti star več kot 80 let in opraviti obsežna kognitivna testiranja. V raziskavo sprejmemo le tiste, katerih epizodni spomin – torej sposobnost priklica vsakodnevnih dogodkov in osebne zgodovine – je enak ali boljši od spomina kognitivno zdravih ljudi, starih 50 ali 60 let.

Testirali smo skoraj 2.000 ljudi, ki so mislili, da so superstarostniki, a merila izpolnjuje manj kot 10 odstotkov. V četrt stoletja smo tako proučili okoli 300 posameznikov, med katerimi jih je več svoje možgane darovalo za raziskave.

Ena ključnih značilnosti superstarostnikov je, da so zelo družabni. Povezanost z drugimi jim veliko pomeni in pogosto so dejavni v skupnosti. To je zanimivo, saj vemo, da je izolacija dejavnik tveganja za razvoj demence, medtem ko je družbena aktivnost zaščitni dejavnik. Druga skupna lastnost je občutek avtonomije, svobode in neodvisnosti. Sami odločajo in živijo tako, kot želijo.

Trdno sem prepričana, da uspešno staranje ni le stvar družabnosti. Če se človek počuti ujetega, priklenjenega ali obremenjenega – še posebej v ranljivih obdobjih, kot sta bolezen ali starost – to lahko vpliva na celotno psihosocialno stanje.

Kar zadeva zdrave navade, med superstarostniki ni enotnega vzorca. Nekateri imajo srčne bolezni, sladkorno, niso fizično aktivni in ne jedo nič bolje kot njihovi vrstniki. Eden od njih vsak večer popije štiri kozarce piva. Sam se šali: "Mogoče mi je škodilo, a tega ne bom nikoli izvedel." Ker nima enojajčnega dvojčka za primerjavo, ne vemo, ali bi živel do 108 let namesto do 98.

Krepki nevroni, večji kot pri nekaterih 30-letnikih

Veliko najbolj zanimivih spoznanj ste dobili z raziskovanjem darovanega možganskega tkiva. Kaj ste odkrili o spominskem središču možganov superstarostnikov?

Naše raziskave so pokazale, da je del možganov, odgovoren za pozornost, motivacijo in kognitivno angažiranost – cingularni korteks – pri superstarostnikih debelejši, celo v primerjavi z ljudmi v njihovih 50. in 60. letih.

V hipokampusu, spominskem središču možganov, imajo superstarostniki trikrat manj zapletov beljakovine tau kot njihovi "običajni" vrstniki. Nenormalne strukture tau so eden ključnih znakov Alzheimerjeve bolezni.

Pri Alzheimerjevi bolezni tau poškoduje tudi nevrone holinergičnega sistema, ki je odgovoren za ohranjanje naše pozornosti v vsakdanjem življenju. To pa se v možganih superstarostnikov ne zgodi. Holinergični sistem je pri njih očitno močnejši in verjetno bolj plastičen ter prilagodljiv, iz razlogov, ki jih še ne poznamo.

To je zanimivo, saj so superstarostniki zbrani, osredotočeni, znajo poslušati in se vključiti v pogovor. Kako bi sicer po 30 minutah priklicali 13 od 15 naključnih besed? Predstavljam si jih, kako te besede z dletom vrezujejo v svojo skorjo.

Možgani superstarostnikov imajo tudi večje in bolj zdrave celice v entorinalni skorji – območju, ki je ključno za spomin in učenje ter je neposredno povezano s hipokampusom. Prav entorinalna skorja je ena prvih, ki jo prizadene Alzheimerjeva bolezen.

V eni od raziskav smo pregledali vse plasti celic v entorinalni skorji in natančno izmerili velikost nevronov. V drugi plasti, ki je najpomembnejša za prenos informacij, smo odkrili ogromne, krepke, lepe nevrone – celo večje kot pri bistveno mlajših ljudeh, nekaterih starih komaj 30 let. To kaže, da imajo nevroni pri superstarostnikih trdnejšo arhitekturo oziroma strukturo.

Širimo raziskave teh nevronov, da bi ugotovili njihove biokemične značilnosti, kaj jih dela posebne in ali se te značilnosti pojavljajo tudi pri drugih vrstah nevronov. Zanima nas tudi, ali so ti nevroni posebej ranljivi pri Alzheimerjevi bolezni, in če so – kako in zakaj.

Imunski sistem v možganih mogoče močnejši

Kaj ste se iz raziskav naučili o tem, kako možgani superstarostnikov reagirajo na poškodbe, bolezni in stres?

Preučujemo vnetni odziv v možganih superstarostnikov, da bi ugotovili, kako imunske celice v možganih reagirajo na bolezni in se prilagajajo stresu. Ko vnetje preseže določeno mejo, postane glavni dejavnik izgube celic pri Alzheimerjevi bolezni in skoraj vseh drugih nevrodegenerativnih boleznih.

V primerjavi z vrstniki imajo superstarostniki v beli možganovini manj aktiviranih mikroglij – to so imunske celice možganov. Bela možganovina je nekakšna avtocesta možganov, ki prenaša informacije iz enega dela v drugega.

Mikroglije se aktivirajo, ko zaznajo antigen ali bolezen – običajno nekaj škodljivega. Včasih pa postanejo preveč aktivne, kar povzroči vnetje in potencialno škodo.

Pri superstarostnikih je mikroglij manj aktiviranih, njihova raven je podobna tisti pri ljudeh v 30., 40. ali 50. letih. To lahko pomeni, da je v njihovih možganih manj "odpadkov" ali bolezni, ki bi zahtevali odziv, ali pa da mikroglije učinkoviteje čistijo bolezni in toksine ter se znajo po odzivu hitro umiriti.

Vse to je fascinantno – morda je imunski sistem v možganih superstarostnika na celični ravni močnejši ali prilagodljivejši, podobno kot smo ugotovili pri plasteh celic v entorinalni skorji.

Čarobne tabletke ni

Zdi se, da je imeti prave gene za zaščito možganov stvar sreče. Kaj to pomeni za prihodnost?

Genetika je zapletena. Ni pomembno le, ali imaš določen gen, temveč tudi, kako notranje in zunanje okolje vpliva na njegovo vklapljanje oziroma izražanje. Nekateri geni so bolj izraženi, drugi manj – to je epigenetski del uganke.

Imamo seznam kandidatnih genov, ki jih zdaj zelo podrobno preučujemo – gre za gene, povezane z dolgoživostjo, staranjem celic, popravljanjem celic in kognitivno rezervo, če naštejem le nekaj področij.

To me navdušuje – ne le zaradi genov, ki jih podedujemo od staršev, temveč tudi zaradi genetskih lastnosti na celični ravni, ki posameznemu nevronu ali imunski celici omogočajo opravljanje svoje funkcije. S hitro razvijajočo se tehnologijo sem prepričana, da bomo prišli do točke, ko bo preventiva ali sprememba na genetski ravni del standardnih pristopov.

Jasno je, da za Alzheimerjevo bolezen ne obstaja ena sama rešitev. Vsi si želimo čarobno tabletko, a to se preprosto ne bo zgodilo. Potrebnih bo veliko ekip in strokovnjakov, da bodo skupaj oblikovali personalizirano koktajl terapijo za preventivo ali zdravljenje. Mislim, da je to mogoče – a bo terjalo veliko časa.